Luna je globina naše duše

Avtor: Neda Baćić

V življenju se vsi srečujemo s plimo in oseko svojih razpoloženj, zaznavamo nihajoče občutke v sebi in drugih, na trenutke se čutimo polne optimizma, drugič nas razžalosti na videz nepomembna malenkost, ki nekje v globini naše duše udari ob neko staro, oddaljeno rano.

Med doživljanjem vsakodnevnih izzivov včasih popolnoma pozabimo, kako se počutimo, nato pa nas zanemarjanje notranjega ravnovesja vrže v besno iskanje načinov, da bi se spet počutili dobro, sproščeno in predvsem varno, kot majhen otrok v materinem naročju. Tu nam prišepetava Luna, kraljica nočnega neba, ki nas s svojimi različnimi fazami in spreminjanjem oblik spominja na naše lastno notranje včasih zelo muhasto in nestalno razpoloženje.

Če nas Sonce poziva na pot naše usode, kliče k razvoju, vabi s svojimi cilji in potenciali in nas pri tem spominja na naš notranji vir energije in kreativnosti, kjer skušamo stvari prepoznavati in videti čim bolj jasno, je Luna tista, ki nas povabi v mehkobo noči, v temo, kjer se moramo znajti z drugačnimi čutili. Svetloba, ki jo oddaja Luna, je na neki način sposojena, kot astronomska luna odseva sončevo svetlobo, sama pa svojega vira svetlobe nima. Naša notranja Luna je torej nekdo, ki se polni, predeluje nekaj, kar ji je dano in ne nekaj, kar bi proizvedla sama. Je posoda, ki jo napolnimo z izkušnjami vsakdana in tudi z našimi žgočimi hrepenenji, da se skuhajo na počasnem ognju našega nezavednega in predelajo v neko otipljivo vsebino, ki je shranjena v globinah naše duše. Luna so nabrane in predelane izkušnje, zato je povezana s preteklostjo, s spomini, z vsebinami, ki so skrite pod zavestno plastjo, predstavlja naše otroštvo, vse, kar smo doživeli, in načine, na katere smo se naučili počutiti dobro in varno.

VELIKA MATI

Po vsem svetu obstaja podoba boginje Velike matere, ki pa je v zadnjih stoletjih začela bledeti, kajti na prvo mesto je stopila solarna zavest, Sonce s svojimi jasnimi uvidi, razumevanjem in močno očetovsko figuro. Vendar pa imajo mnoge solarne religije korenine v lunarnih mitih in so matriarhalni pristop zamenjale s podobo boga-očeta.

Luna je predstavljala nebesni simbol ženskega principa, žensko plat boga, veliko univerzalno mater in z njo je bilo povezano vse, kar zadeva rast in plodnost. Tako je postala tudi Mati narava in nanjo so se obračali po blagoslov za dobro rast pridelkov, kajti pomanjkanje hrane je seveda pomenilo stradanje in smrt. Luna je tako močno povezana s hranjenjem, osnovnim, instinktivnim preživetjem, s skladnostjo z naravo in razumevanjem njenih ciklov.

Lunini miti se dotikajo zelo globokih psiholoških tem, skrivnostnih energij kreacije v naravi in znotraj nas samih, ko iščemo stik s svojo globino in enost z nekim višjim jazom. Namreč Luna je imela vpliv tako na zemlji kot na nebu, pa tudi v podzemlju – slednje je v starih tradicijah predstavljalo notranji svet duše, kjer so prebivali razni bogovi in boginje, danes pa temu rečemo ‘nezavedni um’, za katerega se včasih resnično zdi, da skriva v sebi neznane figure, prave entitete, ki se znajo kdaj prikrasti v zavest, in sprašujemo se, od kod so prišle. Luna je tako vladala vsemu, kar prebiva v skritih kotičkih naše duše. Veliko tega pa se danes sicer pripisuje novo odkritim transpersonalnim planetom, Uranu, Neptunu in Plutonu, ki vsak na svoj način predstavljajo neki neosebni nivo, ki ga zares ne moremo nadzirati, ampak nas ‘popade’ in on vodi nas, Uran s svojimi radikalnimi spremembami, Neptun s hrepenenji, iluzijami in žrtvovanjem ter Pluton, ki nas prisili v globoke transformativne izkušnje.

Luna je bila včasih tista, ki je varovala nezavedno, in dejansko skozi Luno stopamo v psihološke globine, ki nam lahko prinesejo veliko jasnost in razumevanje. Vendar pa če nam zavladajo, smo lahko vrženi pod neukrotljivi vpliv instinktivnih in nezavednih sil, kar lahko vodi tudi v norost – nemalo izrazov za norost je dejansko povezanih z Luno, spomnimo se angleških izrazov lunacy in lunatic (blaznost in blaznež), pri nas pa pravimo, da nas ‘trka luna’, ‘nosi luna’ ali da smo ‘za luno’. V takih trenutkih smo lahko deležni največjega navdiha, ali pa odnese v svet, kjer izgubimo stik z vsakodnevno realnostjo.

Luna ima torej svojo moč, kot jo ima noč. Od nekdaj so ji pripisovali magičen pomen in vpliv, s svojim delikatnim položajem na Zemlji premika oceanske vode, vpliva na rast rastlin in obnašanje živali. Nagovori tudi našo instinktivno plat, odpre vzvode, ki vodijo v neracionalni del psihe, ker se včasih skrivajo besnenje, najbolj nenavadne fantazije, preplavljajoča čustva, iz katerih se ne moremo izviti, strah pred neznanim, pred vsako senco. Luna deluje ponoči in takrat se lahko vsaka majhna senca v naši spremenjeni percepciji spremeni v nenavadno pošast. Tukaj govorimo o povsem osebni ravni, o individualnem doživljanju, in dejansko je Luna nekaj, kar je čisto naše. Najmočneje in najbolj nazorno bo spregovorila o intimi, tistem zasebnem delu posameznikove duše, ki ga ne razkrivamo vedno z racionalnim umom. Razkrije se, ko se posameznik čuti varnega, ko začuti, da se je varno razgaliti, ali pa se ta intimni del človeka pokaže v reakcijah, ki jih sam ne zmore nadzorovati.

LUNINE BOGINJE

Enega najzgodnejših astroloških koledarjev so napravili Babilonci in temeljil je na luninem ciklu. Njihova glavna lunina boginja je bila Ištar, ki je predstavljala predanost volji univerzuma. V Egiptu poznamo Isis ali Maat, kraljico neba in mati vse narave, ki je za Egipčane predstavljala starodavno modrost, plodnost, čutno ljubezen in čarovništvo, ščitila pa je tudi ženske pri porodu. Za egipčanske svečenike je bila mati univerzuma Luna. Božanstvo je bila sprva lahko obeh spolov, kasneje pa je prevladal solarni princip, ko se je tehtnica začela nagibati k bolj patriarhalni in moški drži, nazadnje pa se je izoblikovala trojica, trojno božanstvo, sestavljeno tako iz moških kot ženskih principov. Pri Grkih najdemo podobno trojstvo, Luna je bila trojna boginja Luna, Hekata in Artemida. Te trojne boginje so predstavljale prototip za biblično solarno trojico, katere korenine segajo v matriarhalne kulture in čaščenje božanskega ženskega principa. Luna se je pogosto povezovala tudi z zemeljskimi boginjami, Gajo, Reo, Perzefono, Demetro, kar namiguje na tesno Lunino povezanost z naravnimi ritmi zemlje in telesa.

ČUTIM, TOREJ SEM

Simbol za Luno je lok oziroma polkrog, kar predstavlja posodo, ki sprejema sončevo svetlobo, zmanjša njeno jakost in jo prenese na zemljo in človeško raven bivanja. Luna naj bi bila torej vez med sončevim duhom in materialno obliko posameznika na Zemlji ter tako služila kot most med vibracijami duha in vibracijami materije.

Luna ni organ zavestnega iskanja, razumevanja, razlaganja in pojasnjevanja. Ravno tako kot Sonce je Luna organ integracije, vendar izkušenj ne razumeva, temveč jih zbira v ogromen notranji rezervoar, ki ga zaznavamo skozi naše počutje in občutke. Ko nas nekaj gane, se je zganila Luna. Ko iz nas izplava občutek, je naša notranja posoda izpustila mehurček iz svoje zaloge vsega, kar smo kdaj doživeli in predelali. Z Luno čutimo, doživljamo, Luna govori o tem, kakšne občutke imamo po navadi, ali so stalni, so muhasti, se v njih raztapljamo ali jih raje nadzorujemo. Naše notranje občutje je zelo odvisno od občutka varnosti in udobja, zato bo Luna opisovala, kako poskrbimo zase, kaj potrebujemo, da bo naš notranji čustveni center potešen, napolnjen, in nam bo lahko dal podporo za prebijanje skozi vsakodnevne obveznosti pa tudi za uresničevanje dolgoročnih ciljev. Sonce in Luna sta neločljivi par vsakega horoskopa, do neke mere predstavljata zavestni in nezavedni del psihe, ki se morata vedno medsebojno podpirati ter se vedno zrcalita eden v drugem. Brez zavestne predelave občutkov bi ostali na ravni čistih instinktov, brez ciljev in razvoja. Vendar pa na poti k ciljem ne smemo pozabiti na naše počutje in doživljanje.

Lahko bi rekli, da je Luna najbolj oseben od osebnih planetov – nič nam ni bližje kot notranje doživljanje, ki ga velikokrat čutimo skozi telo. Ko nas je strah, nas stisne v želodcu, tesnoba nas stiska v prsih, ob paniki nam razbija srce. Telo in čustvovanje sta tesno prepletena, telo je ravno tako posoda, ki shranjuje naše emocije, ki se jih velikokrat tudi ne zavedamo. Zato mnogokrat neizražena čustva izražamo skozi telo, skozi psihosomatske simptome in lahko rečemo, da ima telo svojo govorico.

PRETEKLOST IN OTROŠTVO

V horoskopu Luna veliko govori o našem otroštvu, kajti kot otroci sprva zgolj srkamo in smo izjemno dojemljivi in občutljivi na vse, kar se dogaja v okolju. Že kot nebogljen dojenček zaznavamo materina razpoloženja, njen vonj, barvo glasu, čutimo, ali se nam približa z nasmehom ali pod stresom. Iz popolne simbioze z materjo počasi postajamo individuum, vendar v nas ostane hrepenenje po tej brezpogojni, neprekinjeni povezanosti z naročjem, kjer smo bili varni in preskrbljeni. Luna vedno ostane naš notranji otrok, ki ga moramo potem tekom odraščanja znati nahraniti in zanj poskrbeti sami. In nemalokrat to počnemo na tak način, kot smo se tega navadili v najzgodnejšem otroštvu, instinktivno ponavljamo vse vzorce, ki so nam bili takrat, ko smo samo nebogljeno prejemali impulze, vsajeni v najgloblje psihološko tkivo. Takrat zavestne predelave še nismo bili zmožni, zato so najzgodnejša doživljanja pravzaprav tista, ki so nas zaznamovala na neki način najbolj – ne moremo jih zares obuditi in predelati na zavestni ravni, zato nas lahko močno držijo v krempljih in narekujejo naše osnovno počutje, ne da bi mi sami vedeli, zakaj se tako počutimo.

Luna je naša navada in tudi po navadi predstavlja način, v katerega zdrknemo, ko popusti zavestna kontrola. Ozaveščanje vsega, kar vsebuje naš skriti, podzemni svet, pripomore k temu, da razklenemo vzorce, ki nas nagonsko vodijo v določene oblike vedenja, ki nam lahko tudi škodijo. Preko Lune lahko raziščemo svojo preteklost, da ne ostaja več neznani teritorij, ki nam narekuje odzive, temveč da se v njem znajdemo in sebe bolje razumemo. Tu imamo stik z družinsko dediščino, predniki, genetskim zapisom, ki vsi prispevajo k naši današnji podobi.

LUNA IN ZAVEST

Kolikor se nam morda velikokrat zdi, da smo se na nekaj odzvali spontano, je reakcija v resnici globoko prepletena s spomini in vzorci, ki smo jih nezavedno osvojili in so sedaj postali avtomatizirani. Pri Luni se lahko odzivamo mehanično in avtomatično, pri tem nam lahko pomaga zgolj ozaveščanje in prepoznavanje tega, kar se dogaja v nas ter nato zavestno pridobivanje drugačnih navad in načinov odzivanja. Luna nas vleče v preteklost, v um, kjer prevladuje sentimentalnost, nostalgija, nekaj, kar je utrjeno, znano, in vse to lahko postane past, ki nas odvrača od tega, da bi zdajšnjo izkušnjo živeli v polni meri.

Klic Lune je lahko poln navdiha, pretanjenih globin, skrivnostnih pozivov iz bogatega sveta najglobljih plasti duše, ki so lahko vodilo pri ustvarjanju, so naša notranja zibka, dragoceni kelih, ki lovi in shranjuje vse naše izkušnje.

Luna je tista, h kateri se zatečemo, ko moramo poskrbeti zase in za druge, ali ko potrebujemo varno naročje, v katerega se bom skrili, ali pa vir ugodja, kjer bo breme vsakdanjega sveta ostalo daleč stran. Vendar zatekanje k Luni ne sme pomeniti nenehnega ponavljanja starih vzorcev, ki nam s svojo ukoreninjenostjo povzročajo bolečine spričo napačnih odločitev, ki izhajajo iz pogojenosti in neprimernih navad. Zdrava Luna je vir telesne, praktične, instinktivne modrosti, ki deluje, ko ozavestimo vzorce, ki ji preprečujejo polno delovati.

Res pa je, da zgolj s samo Luno ne moremo živeti kot zavestna človeška bitja, zgolj z Luno ni zavestnega razvoja, ni napredka, ni klica k individualnosti in udejanjanju lastne usode. Potrebujemo jasnost uma, ki občutke razume in umešča v pravi kontekst in zasleduje svojo usodo s trdnim centrom zavesti, ki ga predstavlja Sonce. A vendarle je Luna eden najbistvenejših elementov psihe, je povezava z materjo naravo, ki odzvanja skozi naše telo in nagone in junaku, ki išče svojo usodo, prišepetava skozi pretanjene občutke, romantični navdih in včasih tudi zmedeno zamaknjenost, ki je v pravih dozah lahko ravno tisto zdravilo, ki smo ga potrebovali.

Ženski ciklus, neizkoriščen vir energije

Napisala: Snježana Krčmar

Večina žensk na svoj menstruacijski cikel gleda kot na nekaj, kar jih ovira pri vsakdanjih aktivnostih. No, seveda pa obstaja tudi bolj pozitivna stran ‘ženskih zadev’

Za veliko žensk je menstruacija nadležna motnja, ki jih ovira pri opravljanju vsakodnevnih obveznosti, pri rekreaciji in drugih prostočasnih dejavnostih.

In poleg tega pred menstruacijo pridejo še tisti nadležni dnevi, saj poznate PMS, ko je z žensko vse narobe, sitnari, slabo se počuti, trebuh je napihnjen, vedno pridejo nadležni glavoboli, bolečine v prsih … Ah, tisti dnevi v mesecu, ko nam gre pač vse in vsi malce na živce.

Znana britanska avtorica Miranda Gray je izdala knjigo z naslovom Red Moon ali Rdeča luna, ki odkriva povsem nov pogled na mesečno perilo, ne samo na nego med menstruacijo, ampak tudi na zapleteno naravo ženske, ki ima čez mesec različne sposobnosti.

Sprejmite ciklus

V svoji knjigi želi Miranda Gray ženske prepričati, naj sprejmejo svoj naravni cikel, svetuje jim, naj se povežejo z močnimi energijami skozi vse štiri faze menstruacijskega cikla, naj uživajo v teh energijah in naj jih vsak dan posebej poskušajo izkoristiti.

Avtorica pravi, da je največja težava sodobnih žensk, da družba od njih pričakuje, da bodo ves mesec enako sposobne. In ženske se zaradi svojih slabih dni počutijo krive in seveda sovražijo svoj ciklus, ki jih ovira.

Njihove sposobnosti, ustvarjalnost, način razmišljanja, želje, občutki in potrebe se menjajo v skladu s fazami cikla. Zato niti ne preseneča, da nekatere ženske ne marajo svojega telesa, menijo, da je to med menstruacijo pokvarjeno, zato ga poskušajo na vsak način spraviti v brezhibno stanje.

Pomanjkanje energije in slabša telesna kondicija, ki sta običajna za ’tiste dni’, jih navdajata s frustracijo, strahom in pomanjkanjem samozavesti.

Nismo kot moški

Miranda Gray, ki je pred dnevi promovirala svojo knjigo v nam bližnjem Zagrebu (knjiga po naših podatkih še ni izšla v slovenščini), pravi: “Živimo v večinoma moškem svetu, zato ženske od sebe pričakujemo, da bomo kot moški. Želimo funkcionirati kot naši kolegi, ne sprejemamo, da smo nekaj dni v slabši formi, zato jemljemo tablete, da lahko delamo z istim tempom. Ženske v resnici zelo malo vedo o svojem ciklu. Ko sem se pogovarjala z njimi, sem dobivala zelo podobne odgovore in izkušnje. Moja želja je, da bi jim pomagala razumeti, da je z njimi vse v najlepšem redu, da je vse to pač le del menstruacijskega cikla.”

Grayeva je še povedala, da ženske pač usmerja ta cikel, in ko sprejmemo ter prepoznamo svojo pravo naravo, lahko šele dobro sprejmemo svojo osebnost, celovitost, samozavest in ljubezen.

“Eden od najslabše izkoriščenih in slabo poznanih izvorov energije, ki ga imajo ženske, je prav menstruacijski cikel. V resnici je ta močna gonilna sila, ki stoji v bistvu ženskega razumevanja, zavesti, ustvarjalnosti, seksualnosti in duhovnosti,” dodaja Angležinja, ki vodi številne delavnice alternativnih terapij, velik del svojega delovanja pa je posvetila tudi raziskovanju vloge ženske v sodobni družbi in njenega odnosa do menstruacijskega cikla.

Dobro za telo

“Srečujem veliko mladih žensk, ki prav začudeno sprašujejo, kako lahko mislim, da je menstruacija dobra stvar. Veliko žensk, ki so že rodile, me sprašuje, zakaj bi sploh še imele menstruacijo, čemu sploh koristi, mlade ženske pa pravijo, saj še ne bom imela otrok, zakaj že zdaj menstruacija. Ženske bi svoj cikel najraje izklopile kar s pritiskom na gumb. Želim povedati, da cikla ni treba kontrolirati, ampak da je treba živeti z njim, razumeti njegovo ciklično naravo. To je tako, kot da bi bili sredi nevihte na ladji in bi se poskušali boriti proti nevihti, ne, ladja se mora nekako prilagoditi vremenu. Tako pač je. Spustiti moramo kontrolo in dovoliti, da vse poteka po naravni poti,” pojasnjuje Grayeva, ki je za svoje raziskave pregledala kup starih mitov in legend o ženski menstruaciji.

Odkrila je, da so moči ženskega ciklusa že v zgodovini primerjali s štirimi luninimi menami. Te faze so po svojih lastnostih v knjigi poimenovane: kreativna, refleksivna, dinamična in izrazna. Obdobje menstruacijskega cikla od konca krvavitve do začetka ovulacije predstavljata podoba device in lune, ki raste, torej je to kreativna faza.

Energija v tem obdobju je podobna energiji mladih deklet, saj je ustvarjalna, dinamična in navdihujoča. V tej fazi je ženska osvobojena ciklusa razmnoževanja in pripada le sebi, je polna samozavesti, je družabna in sposobna, da se spoprime z vsemi težavami tega sveta. Zrastejo tudi njena odločnost, ambicioznost in koncentracija, zato je takrat zelo uspešna pri svojem delu. To je čas, ko je pametno začeti nove projekte.

Tudi njena seksualnost je sveža in ta faza je čas zabave in sreče. Refleksivna faza in polna luna predstavljata obdobje ovulacije. Takrat so prisotne materinske energije, sposobnost velike nežnosti, negovanja in spodbujanja drugih. Takrat se okrepijo notranje energije, ki jih premore le mama, da bi na svet spravila novega otroka.

V tej fazi raste ženska potreba po nesebičnosti do drugih, postaja prijazna, ljubeča in skrbna. Njena seksualnost se zdaj razvije v veliko ljubezen. Ženske lahko prav opazujejo, kako se takrat k njim po pomoč zatekajo različni ljudje, saj oddajajo prav posebno energijo.

No, ko vsa dobra energija počasi začne pohajati, ženska pade v dinamično fazo ‘čarovnice’ in tanjšanja lune. V tej fazi ženska začuti notranjo stran svoje narave, začne se zavedati misterijev, na katerih počiva svet, ter svojih moči in učinka, ki ga ima na moške. A bolj ko se približuje naslednji fazi, bolj lahko opazi upadanje koncentracije, izrazito čustvenost, medtem ko na drugi strani raste njena zmožnost interpretacije sanj in intuicije.

Faza mlaja in ekspresije je, ko je ženska pred ponovnim začetkom krvavitve. Ženske ima sicer takrat zelo veliko seksualne energije, ki pa jo usmeri bolj vase, v svojo duhovnost. Faze seveda niso strogo ločene, ampak počasi prehajajo druga v drugo.

Miranda za lažje razumevanje cikla predlaga vodenje dnevnika. Najlažje je, če ženske v mesečni koledar vsak dan vpisujejo osebne izkušnje čez dan ter raven svoje energije, jasnost misli in tudi svoje seksualne potrebe. Večina žensk bo na koncu meseca ali vsaj po nekaj mesecih samoopazovanja ugotovila, da so povsem normalne in da je z njimi vse v najlepšem redu.

“Namesto stalne kontrole naj se ženske raje prepustijo naravnemu toku in gibanju svojega telesa. Veliko lažje jim bo. Ženske, ki so to že storile, so mi priznale, da so se veliko lažje sprejele, da so končno vzljubile tudi svoje telo,” pravi Miranda Gray, ki je v Veliki Britaniji postala prava zvezda med ženskami, saj so ji hvaležne, da je končno nekdo na glas povedal, da žensko telo pač ni moško in da ima svoj cikel z vsemi vzponi in padci.

Kadar ženska daje več, kot prejema v odnosu, bo vedno dobila manj.

Zapisala Taja Albolena, objavljeno na blogu Divine.si

Imela sem predavanje na temo poznavanje sebe kot ženske in na koncu sem imela občutek, da nisem v polnosti predstavila kako pomembno je razumevanje zgornje izjave, kar me je spodbudilo k temu, da na to temo napišem članek.

V odnosu z moškim ženske vedno izgubljamo, če preveč dajemo. To je precej nenavadna izjava in vendar je popolnoma realna, če poznamo žensko naravo. Ženske zaradi svoje hormonske naravnanosti v sebi vemo, da nas dajanje osrečuje. Ženska ob dajanju sprošča oksitocin v krvni obtok in njen naravni odziv na stres je, da je z ljudmi prijazna, da več daje.

Telo namreč ve, da je to njegov mehanizem, če daje bi se mogla po tem počutiti dobro.

Vsaka ženska ve, da ko se zaljubi in svobodno daje, da je to razdajanje povezano z občutkom ekstatičnosti, njen nivo stresa se zniža.

Naravna tendenca ženske je, da ko manj dobiva, več daje v odnosu z moškim. Še bolj se bo trudila, da bi dobila njegovo pozornost. In če menite da to ni res malo pokukajte v svoje življenje. Seveda pozornost lahko dobite na prijazen način ali pa malo manj prijazen način. Tudi ko ste agresivne, razbijate stvari ali naredite nekaj kar veste, da bo vašega moškega razburilo to naredite zato, da bi dobile njegovo pozornost. Ekstremni primer je ženska, ki moškega pripravi do tega, da je do nje agresiven, kajti vse ženske imamo globoko v sebi to hrepenenje po pozornosti in prisotnosti moškega. In če ne gre zlepa, jo dobimo zgrda. In tako v senčnem aspektu ženska dobiva pozornost s strani moškega iz njegove jeze in agresije. Kar je zelo izkrivljen in neprimeren način dobivanja pozornosti, vendar za žensko velja, da ne more živeti brez odnosa in povezanosti in ima raje kakršnokoli pozornost kot nobene. Vendar to ne napolni njene posode oksitocina, kajti v tem ni ljubezni.

Zato sem v predavanju toliko časa namenila temu, da se moramo naučiti, kako biti prijazne. To česar morda nisem dovolj poudarila je, da smo s tem, ko smo prijazne do drugih pravzaprav prijazne same do sebe.

Ženska v stresu se mora zavedati, da je nujno, da si zaradi potrebe po razdajanju tudi napolni svoj rezervoar s tem, da si dovoli in več prejema. Del sprejemanja je povezan s tem, da si dopustite in se postavite v situacije, kjer lahko več sprejmete, kjer se lahko sprostite, kjer vas nekdo sprejema, posluša in vidi, ali se vas dotika. Sebe obnovite v prvi vrsti s tem, da razumete dinamiko, ki jo hormon oksitocin ustvarja v vašem telesu.

Izziv dandanes je v tem, da ženska ne dobiva od moškega kar si želi, ker mu nenehno daje signale, da mu ni treba dajati več. Ženska ne dobi kar si želi preprosto zaradi tega, ker moški meni, da je vse v redu, če je zanj poskrbljeno in dobi svojo nagrado, to kar potrebuje in nima nobene potrebe, da bi dal nazaj. Moški ne znajo brati podnapisov, beri slabe volje v tonu ženske, ki nekaj želi od njega, kot poriv, da bi moral v zvezi s tem karkoli narediti. Moški želi, da mu jasno poveste kaj hočete od njega.

Tako ženske pridemo do točke, ko zamerimo, smo razburjene in svoje ljubezni nočemo dati, prenehamo čutiti ljubezen, oddajamo negativna sporočila in sčasoma ugotovimo, da ne pridemo do tega kar potrebujemo ne na en in ne na drug način. In tako se ženska odzove s kritiko, s tem da moškega sodi in mu kar naprej servira to, kar on ni naredil zanjo.

Rešitev je, da se ženske naučimo novih veščin, ki jih pretekle generacije žensk niso potrebovale. Ključ je v tem, da z moškim delimo stvari na način, da nas bo slišal.

Kritika pri moških ne deluje, kritika deluje v komunikaciji z drugo žensko, ki si bo to zapomnila, moški pa se ji bo skušal izogniti. Kar sliši on, ko se ženska pritožuje da je nikamor več ne pelje, da ji ne kupi rož je, je, da je ona nesrečna. Ob tem je razočaran in njegov stres se poveča in da bi si svoj nivo stresa znižal gre v stanje, kjer se izključi, nenehno pozablja, kaj so njene želje in potrebe, kaj je njej pomembno, kakšna radost zanj pomeni to, da poskrbi zanjo. Moški vse to pozabi, ko začne dobivati negativna sporočila gre enostavno v svojo jamo in se izključi. Zato je ključno kako skomunicirate svoje želje.

Kot prvo moški obožujejo ženske nasmehe in se raztopijo, če je ženska prijazna, ton glasu je za moškega izjemno pomemben znak. Če znate svoje želje izraziti na ljubeč in prijazen način, če svojega moškega naredite za junaka, bo z veseljem opravljal stvari za vas zaradi nagrade, ki jo prejme.

Zato se vedno spomnite, ko boste dale več, boste dobile manj. Ko čutite, da ste manj, da ste izčrpane, vaš moški ni tisti, ki vas bo osrečil. Prvi korak je, da se osrečite same, da same sebi daste to, kar potrebujete. To je priložnost za razvajanje, da ljubite sebe, sprejmete sebe, da si vzamete čas za stvari, ki polnijo vaš rezervoar pa naj bo to obisk frizerja, delo na vrtu, masaža ali klepet s prijateljico. Ustvarite si morate čas, da napolnite svoj rezervoar oksitocina. Sprememba se mora zgoditi znotraj nas, kajti nihče nas ne more osrečiti zunaj nas kar je le eden od mitov, ki smo ga ženske sprejele; namreč da je moški tisti, ki nas bo osrečil. Saj poznate zaključek v pravljicah, in živela sta srečno do konca svojih dni.

Kadarkoli dajete ljubezen svojemu partnerju, to niža stopnjo vašega stresa, vendar ne polni vaše posode, spremeniti moramo svoj način dajanja ljubezni tako, da dajanje ljubezni ne pomeni, da delati stvari zanj, temveč, da ga prosite, da on naredi stvari za vas. S tem, ko ga boste prijazno prosile, da naredi nekaj za vas boste naredile dve stvari hkrati; S tem ko ste ljubeče in prijazne do njega mu v resnici tudi dajete ljubezen. In ker on nekaj naredi za vas in ste voljne to sprejeti in mu pokazati, da ste opazile kaj je naredil, se boste ve čutile bolj ljubljene.

Ženske pogosto izhajamo iz predpostavke da tudi če mu rečem, bo pozabil in tako že v začetku rečemo stvari, ki naj jih naredijo z nejevoljnim glasom.

Zato je ključ v ljubečem in prijaznem tonu. Npr. »Ljubi, prosim nesi smeti v kanto.«

Naj bo jasno in jedrnato, prijazno in ljubeče. Ko opravi kar ste ga prosile z velikim nasmehom na obrazu rečete hvala. Tako dobi nagrado, ki jo želi in zaradi katere bo opravil kar ste ga prosile, četudi mu ni všeč. To je ena najbolj ljubečih stvari, ki jih lahko naredite za svoje moške in tako dajete ljubezen ob tem pa prejemate ljubezen.