Hujšanje in notranji otrok

Avtorica prispevka: Jelalia Starr

Izguba teže je zabavna stvar in velikanska skrivnost za mnoge od nas. Kaj povzroči hujšanje? Kaj nas dela debele? Kaže, da je na ta vprašanja toliko odgovorov kot je ljudi, ki se to sprašujejo.

Skozi moje pisanje bi z vami rada delila perspektivo, ki mi je pomagala shujšati, prav tako pa tudi svoje potovanje, ki me je pripeljalo do nove vitkosti in novih spoznanj.

Gre za večdimenzionalni vpogled, zato se lahko kar pripravite, da se bo zatreslo nekaj vaših prepričanj, kakor se rado zgodi, ko izstopimo iz »škatle« in pogledamo situacijo iz drugega zornega kota. Toda, kakor vedno – zavrzite vse, kar ne resonira z vami.

Večji del svojega življenja sem bila ena tistih srečnic, ki se ji ni bilo treba ukvarjati s težo. Lahko sem že za zajtrk pojedla celo skledo sladoleda, pa to ni vplivalo na mojo težo.

Spremembe so se zgodile, ko sem se predala duhovni poti l. 1994. Na začetku je šlo le za 2-3 kg, teža pa je začela opazno rasti, ko sem zavestno začela s čustvenim čiščenjem z namenom, da osebno zrastem in preobrazim stare čustvene rane. V tem času sem srečala tudi svojega sedanjega partnerja in se poročila. Teža je narasla za 15 kg!

Zame je bilo to tragično, saj so bili moji največji otroški strahovi povezani z zavrnitvijo, posmehom…Poskusila sem z vsemi mogočimi dietami, od visoko proteinskih, do tiste, ko naenkrat popiješ toliko vode, kot je polovica tvoje teže. Vsakič sem izgubila nekaj kilogramov, ki pa so se vrnili takoj, ko sem z dieto prenehala.

Poskušala sem s telovadbo in si skoraj pretegnila mišice. Poskušala sem z jogo. Štirikrat tedensko sem obiskovala Bikram jogo (po 90 minut). Ko sem prvič vstopila v studio in je butnila vame neznosna vročina, ki je bila v studiu, sem pomislila: »O moj Bog, saj sem zmešana! Debelost ni vredna takšne vrste zlorabe!« Vztrajala sem in od vsega mi je še najbolj pomagala pri oblikovanju mišic. Toda preprosto nisem vzdržala 4x tedensko.

Vsaka stvar, ki sem jo poskusila, je delovala kratek čas, potem pa se je staro stanje vrnilo.

Večkrat sem se posvetovala s svojimi vodniki o tem in vsakič so mi povedali, da teža nima nič opraviti s tem, kaj jem in ima VSE opraviti z mojimi čustvi.

«Dobro, kaj zdaj to pomeni?« sem spraševala samo sebe.

Vodniki so mi ponudili večdimenzionalni odgovor in me nato opazovali, kako ga bom razumela in kaj bom v zvezi z njim ukrenila. Včasih se mi zdi, da so kar malo preveč uživali pri tem. Kakorkoli, če sem se želela težave lotiti večdimenzionalno, je to pomenilo, da moram najti vrednost in pomen tej debelosti, kajti osnovni princip takšnega vpogleda je: »VSE IMA SVOJO VREDNOST IN POMEN. Debelost je bila tu, da me na nek način zaščiti, torej je njena vrednost ZAŠČITA.«

To spoznanje mi je malo pomagalo, toda ni dokončno rešilo mojih težav s težo.

Ko sem svojim vodnikom ponovno postavljala vprašanje, kako naj shujšam, sem dobila odgovor, da moram svojo debelost najprej vzljubiti, če želim, da gre. Moja reakcija na ta odgovor je bila: »Ste zmešani?! To je najbolj nesmiselna stvar, ki jo lahko rečete! Kako lahko pričakujete, da bi kdorkoli lahko vzljubil svojo debelost?« Da, bila sem vznemirjena. Toda, uporabiti večdimenzionalni princip je pomenilo, da vzljubim teh 15 kg! »Oh, kako vznemirljivo!« sem premišljevala. »Kot bi nekomu, ki čisti okolico rekli, naj vzljubi pasji iztrebek!« Ta odgovor mojih vodnikov je bil zame tako težak izziv, da sem se večkrat vdala, preden mi je uspelo. Rečeno mi je bilo, da je ljubezen, tista prava, ne- odvisna, občutek, ki ga izražamo skozi svoje vedenje. Vsebuje 4 komponente: zaupanje, prijaznost, dopuščanje in sprejemanje. Če bi želela vzljubiti svojo debelost, naj bi izražala svoje občutke skozi:

– ZAUPANJE, da moja duša in notranji otrok vesta, da je tu v moje najvišje dobro
– SPREJEMANJE, da ima debelost svojo vrednost in to je, da me ščiti
– DOPUŠČANJE, da je tu, brez poskušanja, da se jo znebim, saj ima zame veliko vrednost
– PRIJAZNOST do svojega telesa, da ga oblečem v lepa, udobna in tri številke večja oblačila

kot prej z namenom, da bom takšna, kolikor časa bo to potrebno

Dopuščanje in prijaznost sta bila najtežji del tega procesa, saj je bilo to čisto nekaj drugega, kar sem do takrat verjela o debelosti. Vzljubiti svojo debelost je bil veliko težji del tega mojega potovanja, kot sem si sploh lahko predstavljala in ta del procesa mi je vzel nekaj let. Končno je prišel tudi resnični občutek, da mi je uspelo. Zdaj sem se lahko sprostila v svoji debelosti, prehranjevanje je bilo bolj senzibilno in sproščeno, oblačila sem se lepše in nehala sem biti obsedena s svojimi kilami. Čudež, zares! A kilogrami so bili še vedno tu.

V tem času smo v družini doživeli večji premik, ko smo se iz Los Angelesa preselili v Kansas City (2001). Kmalu zatem sem od svojih vodnikov prejela novo sporočilo v zvezi z izgubo kilogramov. Že nekaj časa sem vedela, da igra notranji otrok pri pridobivanju teže pomembno vlogo, toda nisem natančno vedela, kakšno. Povedano mi je bilo, da ljubezen do sebe pomeni poskrbeti za svojega notranjega otroka. Prav tako tudi, da notranji otrok sebe doživlja kot naše fizično telo. Veliko odkritje zame! Torej je to pomenilo, da vsakič, ko se zgrožena zazrem v podobo v ogledalu, moj notranji otrok čuti, da se mi upira pogled nanj, da ga zavračam in se mi gabi. Kot mi je bilo povedano, je poslanstvo notranjega otroka preživetje v tem trenutku, za vsako ceno. Se pravi, da je vsakič, ko sem čutila odpor ob pogledu na svoje debelo telo, moj notranji otrok poskušal narediti vse, da bi se počutila bolje v tistem trenutku in bi tako doživel mojo ljubezen. Povzročil je močno željo po hrani, ki bi prinesla takšne občutke (čokolada,…). Tako se je vzpostavljal začarani krog žrtve: bolj ko sem zavračala svoje fizično telo, bolj aktiven je bil notranji otrok!

Zadnji košček v tej shujševalni sestavljanki, se je pojavil nekaj mesecev kasneje, po kirurški odstranitvi maternice in nadomeščanju naravnih hormonov po njej. Kronična utrujenost, ki se je pojavljala vsa leta, odkar sem se zavestno predala čustvenemu čiščenju, ki je bilo včasih prehitro za moje telo, je z nadomestitvijo naravnih hormonov prenehala. Toda to še ni bil končni odgovor v zvezi s pridobljeno težo. Tudi zadnji košček odgovora je bil povezan z notranjim otrokom. Šlo je za energijske rezerve in bilo je prvič, da odgovor ni prišel od vodnikov. Prišel je kot naravni proces v učenju večdimenzionalnega vpogleda v izzive.

V tistem času sem v članku »Soočanje s strahom, da bi uspeli« pisala o metodi uporabe energetskih zalog, ki so mi jo sporočili vodniki, vendar nisem doumela, da bi to metodo lahko aplicirala tudi pri hujšanju. V tem članku sem zapisala, da notranji otrok vsakodnevno potrebuje določeno količino energije, da ohranja telo živo in, da lahko deluje nemoteno. Če za vsakodnevne aktivnosti porabimo preveč energije, zmanjšamo to zalogo do kritične meje. Ko se to zgodi, notranji otrok zavzame položaj, ki ga jaz imenujem materinsko stanje, ki je podobno stanju v nosečnosti. Ženska med nosečnostjo pridobi težo, da bi se telo zaščitilo pred stradanjem. Notranji otrok čuti, kot da gre za stradanje, saj gre preveč njegove energije za druge. Ponavadi to počnemo, ker se bojimo, da bi premajhen vložek naše energije pomenilo, da nam ni mar za ljudi, za katere mislimo, da moramo poskrbeti. Na nek način čutimo, da potem ne bomo sprejeti ali ljubljeni, če tega ne bomo počeli. Kadar na tak način dajemo svoje zaloge energije, postajamo soodvisni in smo v nekem smislu čustveno in fizično rešitelji nekoga. Notranji otrok vsakega od tistih, za katerega skrbimo, razume kot našega dojenčka, ki ga hranimo. Z drugimi besedami: več kot je ljudi, za katere skrbimo, več dojenčkov, ki jih je potrebno hraniti, imamo v očeh notranjega otroka. V tej zavesti po skrbi za druge, se iz vsakega našega grižljaja 90 % shrani v zalogo, ki se kopiči v našem telesu kot rezerva, ki jo dela naš notranji otrok, da bi mi lahko preživeli. Tu ne gre za razlikovanje med moškim in žensko (notranji otrok ne razlikuje po spolu). Notranji otrok se podobno odziva tudi pri prekomernem delu (deloholki) ali pri doživljanju neuspeha pri napredovanju.

Čas je bil, da si temeljito ogledam, kje še vedno skrbim za druge. Tisti, ki ste brali moje knjige, veste, da sem samo sebe poimenovala za kraljico rešiteljev. Nihče ne zna bolje reševati drugih kot jaz! Napisala sem seznam ljudi, za katere sem še vedno skrbela na tak ali drugačen način na vseh področjih mojega življenja. Preden nadaljujem, bi vam rada pojasnila, kako razumem izraz »skrbeti za nekoga«. Gre za prevzemanje odgovornosti za druge, gre za to, da zanje opraviš nekaj, kar bi lahko opravili sami. Fant, naučiti se, kako ne vzeti drugim moči, da se rešijo sami, je bila zame težka lekcija! Bila sem mati že pri šestih, ko sem skrbela za svoje mlajše brate. Bolje, ko sem opravila svoje delo (poskrbela, da so bili čisti, siti, počesani…), več priznanja sem bila deležna s strani staršev. Ljubezen in sprejemanje sta bila zame povezana z materinsko skrbjo za druge.

Kako preobraziti to prepričanje, je bilo zame dolgo in naporno potovanje. Morala sem sesti in uporabiti še eno metodo, ki so mi jo vodniki ponudili v podporo mojemu učenju in rasti. Imenujem jo »pravice/potrebe/omejitve – metoda«. Da bi prenehala s svojim razdajanjem energije za druge, sem si morala priti na jasno, kakšne pravice imam kot človek, mati in ženska, kakšne so moje potrebe, ki temeljijo na teh pravicah in kakšne so moje meje v zvezi z njimi. Uporabila sem tri liste, ki sem jih po dolžini razmejila na dva dela. Na prvem listu sem na levo stran zapisala »kaj so moje pravice«, na desno pa »katere pravice niso spoštovane«, na drugi list »kaj so moje potrebe« in »katere moje potrebe niso spoštovane« in na tretjega »kaj so moje meje« in »kje sem dovolila, da se moje meje prestopijo«. S tem sem si resnično odprla oči in si pogledala, kam še vedno dajem svojo energijo v skrbi za druge v zameno za to, da bi bila sprejeta in ljubljena. Brez tega koraka ne bi mogla resnično začeti negovati svojega notranjega otroka, saj ne bi vedela, kam v resnici odteka moja energija. To je bil skoraj dokončni odgovor na moje spraševanje o debelosti.

Ko sem dobila jasno sliko o tem, kam odteka moja energija, sem naredila končni korak tako, da sem začela z dogovori. Dogovori so potrebni, da drugim izrazimo svoje potrebe in meje in s tem pomagamo, da med dvema ni skritih pričakovanj. Dogovore sem naredila s svojim notranjim otrokom, možem, hčerko, prijatelji, sodelavci in strankami. Z dogovori sem dala vrednost svojim potrebam in izkazala spoštovanje svojim mejam in dala prostor drugim, da so lahko naredili enako. Med tem procesom sem opazila, da se je moje telo začelo odzivati na novo stanje. Do zdaj, ko to pišem, se je teža zmanjšala za tri konfekcijske številke. In to v času, ko sem jedla vse prej kot manj kalorično hrano. Zato lahko rečem, da imajo vodniki verjetno prav, ko sporočajo, da ne gre za to, kaj jemo, pač pa gre za naša čustva in to, kako se bomo energetsko odzvali na ta čustva.

V tej zgodbi je seveda še dosti majhnih podrobnosti, ki dajejo temu procesu še več smisla in pomena, toda menim, da je prispevek že tako dovolj obširen. Upam, da vam bo moja zgodba pomagala v vašem procesu iskanja odgovorov. Kar lahko zdaj iz lastne izkušnje povsem prepričano trdim je, da je resnična ljubezen do svojega notranjega otroka mnogo več kot vse diete, ki si jih lahko zamislimo. Odkritje večdimenzionalnega vpogleda zame ni samo rešitev težav s težo, pač pa nova razširitev v občutenju ljubezni do sebe, zatorej zame pomeni tisto največ, kar si že toliko let želim – da me vsak tak proces prestavi bližje sebi, me razširi in napolni s še več svetlobe.

Prevedla: Mateja Keber

Vir: www.nibiruancouncil.com

P.s.: Notranji otrok je povezan z občutkom varnosti in če imate ranjenega notranjega otroka, bo varnost iskal v zunanjih stvareh, lahko tudi v hrani in ostalih odvisnostih. Več o notranjem otroku na spletni strani in na srečanjih Objemi Sebe!