Roza mesec

Zaključuje se roza mesec, ki je posvečen boju proti raku na prsih. Boju proti je besedna zveza, ki me močno zbode, kajti zame predstavlja dvoje. Prvič spomni me na to, kako je zdravje prsi nekaj, kar je samo po sebi umevno dokler nimaš težav (beri, pozabile smo na negovanje sebe in svojih prsi). In kot drugo, da je rak sovražnik, ki nima nobene pravice, da je kjer je in ga je potrebno izgnati, se z njim boriti. Namesto, da bi se pomirili s seboj, sprejeli sebe, negovali sebe vedno znova iščemo sovražnike, s katerimi se lahko bojujemo.

Na Popotovanju Ljubimke sem delila, kako pomembne so prsi za izžarevanje in delila, da sem pred leti, ko sem bila del izobraževanj, kjer smo se ukvarjali z reševanjem prepričanj in preobrazbo stvari na celičnem nivoju, prišla do zanimivih ugotovitev. Prsi so povezane s čustvi, ki so vezane na gnezdo. Ko je gnezdo ogroženo, ženske pogosto razvjejo raka na prsih. Lahko je gnezdo ogroženo tako, da ga zapuščajo otroci ali pa kadar žensko zapusti moški, s katerim je gradila gnezdo. Gnezdo simbolično predstavlja toplino, mehkobo, domačnost, varnost srčnosti, dom, partnerja, otroke ali starše otroka. Ženska, ki je v razhodu, ločitvi od moža, otroka njenih otrok čuti ločenost, obup glede gnezda, ki razpada ali pa je prisiljena, da zapusti svoj “dom”, lahko razvije raka na prsih kot znak njene notranje bolečine razdora. Ženska, ki se sooča z razpadom gnezda, to težavo vidi skozi perspektivo doječe matere. Njena dojka se odzove s pretirano aktivno mlečno žlezo, rak, ki se razvije je rešitev telesa na težavo, ki je zavestno ni sposobna rešiti. To, česar večinoma nismo sposobni videti in dojeti je, da takrat, ko ne zmoremo najti zadovoljujoče rešitve na notranje konflikte, naši organi prevzamejo iniciativo in ustvarijo rešitev za nas.

Zanimivo je dejstvo, da se naše telo na stres in travmo odzove na načine, ki jih običajno ne moremo predvideti. Ženska, ki je izkusila izdajo ali prevaro s strani partnerja, lahko ta stres izkusi skozi želodec (ima občutek, da tega enostavno ne more prebaviti) ali skozi mehur (mehur je organ povezna z označevanjem teritorija), druga ima lahko težave s črevesjem (ker ne more odpustiti kar se je zgodilo in razvije polip ali tumor). Če je reakcija šok zaradi izdaje svojega doma, gnezda, ženska lahko razvije raka na desni dojki (strah pred razvezo in tem, da bo razpadlo gnezdo, ki ga je ustvarila). Lahko pa razvije težave z očmi (ker noče videti tega kar se ji dogaja). Za ženske, ki so desničarke velja, da so konflikti povezani z odhodom partnerja ali ločitvijo od ljube osebe, z razdorom gnezda povezani z desno dojko. Medtem, ko je odhod otroka od doma (temu sem bila priča tudi sama) ali ločitev otroka od mame pogosto povezan s težavami na levi dojki. Ko sem se sama soočala s svojimi občutki izdaje, sem si ustvarila miome v maternici. Miomi so povezani z žensko samozavestjo, kadar je ženska prizadeta ali ranjena, ker ne more imeti otrok ali kadar ne more imeti družine, ki si jo zelo želi. Te težave se lahko pojavijo po splavu, rojstvu mrtvega otroka ali zaradi močne želje po otroku. In moja izkušnja je brez dvoma potrjevala to potrebo v moji notranjosti. Prijateljica mi je povedala, da razvojna faza mioma traja 9 mesecev in ustreza fazi nosečnosti, kar me je še dodatno osupnilo.

Ženske, ki so bile nesprejete take kot so in so se v otroštvu pogosto obnašale kot fanti (ali zaradi tega, ker so si starši želeli fantka ali pa zaradi tega, ker je bila njena mati ponižana s strani moža in se je hči zaprisegla, da si tega ne bo dovolila in je stopila v moško vlogo) imajo večjo tendenco, da razvijejo raka na prsih ali pa na jajčnikih in običajno nimajo nobenih pomislekov v povezavi s tem, da te organe kirurško odstranijo v želji (nezavedno, da se razumemo), da bi ohranila ljubezen s strani svojih staršev ali prednikov s tem, da postane bolj moška. Ljudje le redko razumemo to, kar se dogaja v naši notranjosti, kaj šele, da bi si v polnosti dovolili, da čutimo in pogosto naredimo vse, da ohranimo dobre vtise v svoji zavesti in slabe ali tiste, ki nam niso všeč, enostavno zanikamo, jih damo na stran. Tak primer je npr. ko dobimo sestrico, sama sem bila stara 6 let, ko sem jo dobila in bila sem jezna in verjetno tudi ljubosumna, ker za moje potrebe po ljubezni in negi kar naenkrat ni bilo več posluha. Bila sem velika punca, ki zna poskrbeti zase, ki si zna umiti zobe in se dati spat. Kar naenkrat sem morala odrasti. In svojo potrebo po negi in ljubezni sem skrila v svoji notranjosti, ker to enostavno ni bilo pomembno. Je potem kaj čudnega, da še desetletja po tem ne zmorem pustiti svojemu moškemu, da poskrbi zame in me neguje?

Toliko stvari je skritih v naši notranjosti in veliki večini ne pustimo, da pogledajo na površje. Bojimo se svojega telesa. Nočemo se dotikati svojih prsi, ker z besedami kolegice: “Se bojim, da bom zatipala tiste bulice v njih.” Ustrahovane smo. Iz tega ustrahovanja se borimo in pogosto bolezen dojemamo kot dejstvo, da nas je telo pustilo na cedilu. Poznamo štiri družine bioloških konfliktov, ki se razvijejo v bolezen. Prva je povezana z vitalnimi funkcijami v povezavi z organi, ki skrbijo za osnovne potrebe človeka po preživetju (pljuča, srce, prebava). Druga je povezana s konflikti zaščitenosti (koža, žleze, prsi). Tretja s konflikti razvrednotenja, omalovaževanja (skelet, limfni sistem). Četrta je skupina povezana z odnosi in s teritorialnimi konflikti (kri, bronhiji, živci, govorilni organi, mehur). To kar je skupno ustvarjanju harmonije v telesu je brez dvoma naša sposobnost negovanja, sprejemanja sebe. Telo se vedno odzove na potrebo. Ko telo poveča nivo holesterola v krvi to naredi zaradi tega, ker je v telesu potreba po več holesterola. Ko se poslabša vid je to izraz potrebe telesa. Naša vloga je, da odkrijemo kaj je ta potreba in poiščemo original, od kje potreba izvira ali iz tega življenja posameznika ali iz drevesa prednikov. Če zaradi čustvenega šoka potreba presega normalne kapacitete organov, možgani zahtevajo spremembe in telo se bo prilagodilo tej potrebi. Bolezen je pravzaprav odgovor telesa na potrebo, v resnici ima vrednost. In namesto, da se z boleznimi borimo, bi morali pogledati na te stvari z drugega zornega kota in s spoštovanjem do telesa, ki rešuje vse stvari, ki jih rešuje na tako čudovit, izjemen način.

Če se vrnem na začetek in na roza mesec me žalosti dejstvo, da je roza pentlja in izraz podpore s tem, da nosiš roza barvo odgovor žensk na izziv s katerim se soočamo. Imam občutek, da z roza barvo skušamo pobarvati strahove, ki vznikajo iz notranjosti. In spet se stvari lotevamo od zunaj. Zdravila, operacije, reševanje stvari od zunaj. In ko opazujem takole, od daleč si ne morem kaj, da ne bi zaznala kako stvari spet rešujemo na-silo. Kako spet ženske zganjamo nasilje same nad seboj. In spet pozabljamo na negovanje sebe. Tudi, ko se pogovarjam z ženskami o masaži prsi ali pa zgolj o samopregledovanju, je pogosto prisoten strah ali pa občutek nuje, da to pa moramo narediti in se z vnemo lotevamo stvari od zunaj. In ob tem spet pozabljamo na tako pomembno negovanje prsi. Mehkoba, ljubečnost, srčnost, domačnost. Negovanje. Zavedam se, da je to zgolj moje osebno mnenje in vendar, ko opazujem svoje prsi in to kako so se spremenile od kar se do njih bolj ljubeče vedem, brez dvoma lahko potrdim, da je negovanje ključna in bistvena sestavina zdravja.

Morda bi za začetek lahko naredili to, da se nehamo boriti s svojim telesom in se ločevati od njega, češ saj je samo vozilo. Telo je pomemben del naše izkušnje na Zemlji. Morda je čas, da se začnemo zavedati tega kakšno pomembno delo opravlja, ga spoštovati, ceniti, sprejemati tako kot je in da spoznamo, da je vse, kar “nam” dela pravzaprav odgovor na neko potrebo, ki jo zazna, četudi je ta potreba zgolj v naši “glavi” ali pa je posledica “nepomembne” čustvene travme kot rade interpretiramo stvari, ki se nam dogajajo. Utelešanje o katerem toliko govorimo pomeni, da smo v telesu zadovoljne in radostne, da si dovolimo čutiti. Da smo v stiku s telesom, ga čutimo z vsemi svojimi čuti. Ko sem skupino na DivineFemme Akademiji vodila skozi prakso čutnosti so bili odzivi v smislu, šele danes sem dojela kako pomembni so vsi moji čuti in kako sem bila prepričana, da ni v redu, če čutim. Tooooliko se je še potrebno naučiti o sebi, da bi lahko govorili o “novi dobi”. O sebi, o svojem telesu, o tem, kako deluje, kako pomembno je, da ga negujemo, da se negujemo na vseh nivojih, namesto da sledimo moški rutini discipline in odrekanja.

Roza mesec gor ali dol, negovanje je tisto, ki me vedno znova pozdravi in to je moja resnica.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena