Prebujenje…

V življenju pride trenutek, ko končno dojameš…soočena s svojimi strahovi in norostjo sveta, se ustaviš na svoji poti in v sebi slišiš glas …DOVOLJ! Dovolj bojevanja in joka, dovolj obtoževanja in borbe za obstanek.

Nato se kot otrok po izpadu umiriš, pomežikneš skozi solze in naenkrat vidiš svet s popolnoma drugimi očmi.

To je prebujenje.

Spoznaš, da je čas, da prenehaš upati in čakati na nekaj, da se bo spremenilo, ali na srečo, varnost, zaščitenost, da se bo čarobno pojavila za naslednjim obzorjem.

Spoznaš, da resnični svet tam zunaj niso pravljice, in da se kakršna koli garancija za srečen konec vedno začne s teboj. V tem procesu se jasnost poraja iz sprejemljivosti.

Prebudiš se v zavedanje, da nisi popolna in da ne drži, da te bo vsakdo vedno imel rad, ti bo hvaležen ali bo odobraval to kdo ti si … in to je popolnoma ok. Upravičeni so do svojih lastnih pogledov in mnenj.

Naučiš se pomena ljubezni do sebe in mojstrenja sebe… in v procesu se iz sprejemanja sebe rojeva nov občutek samozavesti.

Prenehaš se pritoževati in kriviti druge ljudi za stvari, ki so ti jih naredili- ali pa jih niso naredili zate – in naučiš se, da je edina stvar, na katero se resnično lahko zaneseš nepredvidljivost.

Naučiš se, da ljudje ne povedo vedno tega kar mislijo ali mislijo kar povedo in da ne bo vedno nekdo tam zate, da bi te podprl in da včasih stvari nimajo nobene povezave s teboj..

Tako se naučiš, da stojiš sama za sabo in poskrbiš zase… in v procesu se prebudi občutek varnosti in zaščitenosti iz samozaupanja.

Nehaš soditi in kazati s prstom ter sprejmeš ljudi take kot so. Zmoreš spregledati njihove pomanjkljivosti in človeškost… in v procesu se iz tega sprejemanja poraja občutek miru in zadovoljstva.

Naučiš se odpreti novim svetovom in drugačnim pogledom. Začneš na novo ocenjevati in določati kaj je tisto, kar zagovarjaš, za kaj se zavzemaš.

Naučiš se razliko med tem kaj so tvoje resnične srčne potrebe in kaj izhaja iz pomanjkanja, odložiš doktrine in vrednote, ki si jih prerasla ali ki si jih prevzela s strani drugih in nikoli niso bile čisto zares tvoje.

Naučiš se, da je v kreiranju in prispevanju moč in veličastnost, zato nehaš z življenjem upravljati kot “potrošnik” v iskanju za naslednjo dozo, ki bo zapolnila tvojo notranjo praznino.

Naučiš se, da principi kot je iskrenost in integriteta niso zgolj ideali neke pretekle dobe, temveč posoda, ki drži temelj na katerem moraš izgraditi svoje živlejnje.

Spoznaš, da ne veš vsega in da ni tvoje delo, da spremeniš svet ter da ne moreš naučiti svinje peti.

Naučiš se, da je edini križ, ki ga nosiš tisti, ki ga izbereš in da mučenike sežigajo na grmadi.

Naučiš se ljubezni.

Naučiš se, da vidiš odnosr take kot so in ne take kot bi si jih ti želela.

Spoznaš da to, da si sama ne pomeni, da si osamljena.

Prenehaš poskušati, da bi nadzirala ljudi, situacije in rezultate. Naučiš se prepoznati razliko med krivdo in odgovornostjo, pomembnostjo, da postaviš meje in se naučiš reči NE.

Nehaš tako trdo delati na tem, da bi svoja čustva dala na stran, da bi zgladila stvari in ignorirala svoje potrebe.

Spoznaš, da je tvoje telo tvoj tempelj.

Začneš skrbeti zanj in ga spoštovati.

Začneš jesti uravnovešeno hrano, piti več vode in se razmigavati.

Spoznaš, da je utrujenost gorivo za dvom, strah in negotovost in si podariš počitek. In tako kot hrana polni tvoje telo, smeh polni tvojo dušo. Zato si podari čas za smeh in igro.

Spoznaš, da v življenju dobiš to v kar verjameš in da je velika večina živlejnja v resnici samoizpolnjujoča prerokba.

Spoznaš, da je vse, kar je vredno, da dosežeš, vredno dela in da je upanje, da se bo nekaj zgodilo nekaj drugega kot to, da narediš korake v smeri tega, da se bo to zgodilo skozi navdihnjene akcije.

Najbolj pomembno pa je, da se naučiš, da potrebuješ usmeritev, disciplino in vztrajnost, če hočeš v svojem življenju uspeti. Spoznaš tudi, da tega nihče ne more narediti sam in da je OK, če prosiš za pomoč.

Spoznaš, da je edina stvar, ki se jo je potrebno bati sam strah.

Naučiš se, da je najboljša pot direktno skozi strah, saj veš, da se lahko soočiš ne glede na to kaj se zgodi. Spoznaš, da če se predaš strahu se s tem odpoveš svoji pravici da živiš življenje pod svojimi pogoji.

Naučiš se boriti za svoje življenje, da ga ne zapravljaš s tem, da živiš pod oblakom neizbežne pogube. Da resnično ŽIVIŠ.

Naučiš se, da življenje ni vedno pravično, ne dobiš vedno tega, kar misliš, da si zaslužiš in da se včasih slabe stvari nepričakovano zgodijo tudi dobrim ljudem… in naučiš se, da tega ne jemlješ osebno.

Spoznaš, da te nihče ne kaznuje in da ni vedno vse krivda nekoga. Življenje se dogaja. Spoznaš, da je včasih treba priznati ko nimaš prav in zgraditi mostove namesto sten.

Spoznaš, da so negativna čustva kot so jeza, zavist in zamera nekaj, kar je potrebno razumeti in preusmeriti v sebi, drugače zadušijo življenje v tebi in zastrupijo svet okoli tebe.

Naučiš se, da čutiš hvaležnost in da najdeš zadoščenje v majhnih, preprostih stvareh, ki jih imamo za samoumevne, stvari o katerih milijoni ljudi na svetu zgolj sanjajo… poln hladilnik, čista voda, topla, mehka postelja, dolga, topla prha.

Nato sprejemaš odgovornost zase in se zavežeš temu, da nikoli ne boš izdala sebe in da se nikoli, nikoli ne boš zadovoljila z manj, kot si tvoje srce želi.

Zavežeš se temu, da se smejiš, zaupaš vse in ostajaš odprta za nove čudovite možnosti.

Na svoje okno obesiš vetrni zvon, da lahko slišiš veter.

In na koncu s pogumom v svojem srcu, zapičiš zastavico v tla, globoko vdihneš in začneš ustvarjati življenje, ki ga želiš živeti po svojih najboljših močeh.

~ Avtor neznan

Prevedla: Taja Albolena