Polovica žensk, ki hodi po Ljubljani, ima pohabljene genitalije

Ona, 13.1.2009 – stran 10:Polovica žensk, ki hodi po Ljubljani, ima pohabljene genitalije
Dr. Marsden Wagner, porodničar

Dr. Marsden Wagner, ameriški profesor, perinatolog in epidemiolog, se je konec prejšnjega leta mudil v Ljubljani in predstavljal svojo knjigo z naslovom Moj porodni načrt, popoln vodnik za varen in izpolnjujoč porod. Šolan na kalifornijski univerzi v Los Angelesu je bil deležen klasične izobrazbe. Šele navzočnost pri domačem porodu na Danskem mu je odprla oči in ga potisnila na pot, ki ji je zvest še danes. Kar petnajst let je bil direktor oddelka za zdravje žensk in otrok pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Zdaj je neodvisni svetovalec, ki je prepričan zagovornik babištva in pravice žensk, da porod spet postane ena njihovih najbolj pristnih in najlepših izkušenj.

Ko sem najprej prijela v roke vašo knjigo, sem se spraševala, ali je to spet še ena knjiga o porodu, ki iz nečesa naravnega ustvarja nepotrebno patologijo. Kako glede na vaše izkušnje ljudje doživljajo porod?
Obstajata dva nasprotujoča si odgovora na vaše vprašanje. Obstajajo tisti, ki bolj zagovarjajo naravni porod, in drugi, ki jim je bližji strogi medicinski pristop. Opažam, da v Sloveniji prevladuje drugi. Ženske pravzaprav nimate priložnosti za naravni porod. Če se vendarle poskušate odločiti zanj, boste predvsem v bolnišnicah naletele na veliko odpora. Ko gre ženska rodit, se do nje vedejo, kot da je kirurški pacient. Kar ji naredijo pred porodom, so ukrepi, namenjeni kirurškemu postopku. Na primer: žensko obrijejo po spolovilu in jo klistirajo. Oba postopka sta dokazano popolnoma nepotrebna. Edini razlog, da ju opravijo, je ta, da so zdravniki pač kirurgi in se do žensk vedejo, kot da so bolnice pred operacijo. Ženske denimo pred porodom ne smejo jesti in piti. To je popolnoma nepotrebno. Bilo bi smiselno, če bi bile kirurške pacientke, sicer ne. Intravenozno nadomeščanje tekočin? Spet nepotrebno.

Je mogoče, da veliko stvari naredijo zgolj »za vsak primer«, če bi bilo morda kaj narobe?
Ampak s temi posegi ne preprečijo prav nobenega problema! Pravzaprav veliko tega, kar naredijo ženski v bolnišnici, probleme bolj ali manj ustvarja. Ironično. Slovenski porodničarji pravijo, da se rodi čedalje več otrok, da so prezasedeni ter da morajo zato pohiteti in pomagati, da porod kar najhitreje steče. To je najslabše, kar lahko naredite! Rojevanje je izjemno občutljiv fiziološki proces, ki se nenehno spreminja. Maternični vrat se mora popolnoma odpreti, da lahko otrok pride skozenj, in to traja več ur. Če naredite kar koli, da porodnico prestrašite, ta postopek ustavite. Torej veliko tega, kar naredijo ženski v bolnišnici po nepotrebnem, ustavi naravni proces. Nato uporabijo še zelo močna zdravila, da bi bil porod še težji in hitrejši. To tako za otroka kot žensko pomeni veliko tveganja. Zdravniki sami ustvarjajo težave. Ne gre za to, da so ti postopki »za vsak primer«, to so postopki, ki ustvarjajo probleme, ki jih sicer ne bi bilo. Porodnici v Sloveniji je zelo težko, če pride v bolnišnico in si zaželi naravnega poroda. Če ima celo svoj porodni načrt, bodo zdravniki najverjetneje jezni nanjo, označili jo bodo za egocentrično, češ da ji je vseeno za otroka, da ji je mar zgolj zase in svojo izkušnjo. Žensko obtožiti česa takega je popolnoma nemoralno. Vsaka, ki rojeva, je bolj v skrbeh za otroka kot za svoje življenje. Za svojega otročička bo naredila vse. Govoril sem z veliko ženskami v Sloveniji in povedale so mi, da so mnogim očitali ravno to – da jim je vseeno. Škandalozno je, da kaj takega reče zdravnik med porodom. Če pride ženska v bolnišnico, se moramo zavedati, da porodničarji verjamejo v medicinski porod, in ne v naravnega. Mislijo, da vedo več, kot ve telo. Telo rojeva že milijon let, zdravniki pa arogantno menijo, da so bogovi. To je zelo žalostno. Rezultat je silno velika verjetnost, da bo imela slovenska porodnica slabo izkušnjo.

Knjiga ni samo prevod iz angleščine, temveč nagovarja tudi Slovenke in Slovence. Ne nazadnje ste govorili tudi z našimi zdravniki in veste, kaj se dogaja pri nas. Kaj vas je najbolj vznemirilo?
Predvideval sem, da bi lahko Slovenija kot nekdanja članica Vzhodne Evrope imela v porodništvu nekatere značilnosti, ki jih v zadnjih 15 letih še vedno lahko najdemo povsod po Vzhodni Evropi, kjer se babice potiska na stran in postajajo zgolj sužnje zdravnikom. Slovenija je sicer ena najbolj naprednih vzhodnoevropskih držav …

No, sebe ne dajemo ravno na Vzhod.
Gotovo je Sovjetska zveza močno vplivala na vas. In to, kako skrbite za porodnice, naravnost čudovito odseva sistem v Sovjetski zvezi. Tam sem bil kot sodelavec Svetovne zdravstvene organizacije vsaj stokrat. Vem, kako je tam, in kar vidim, je – tega ne rečem rad, ker so mi neštetokrat povedali, da bom sprožil plaz jeze – da odsevate situacijo, ki jo lahko vidimo v deželah nekdanje Sovjetske zveze, ne glede na to, kakšen je razlog v ozadju. Dejstvo je, da to kažete. Če grem na Madžarsko, Češko ali Poljsko, vidim skorajda identično situacijo. Vse te države so si med sabo podobne, poskušajo se preobražati v dežele Zahodne Evrope. Postajajo ali so že del EU, zato se želijo z njo harmonizirati. Vse si tega želijo, nekatere pa so pri tem bolj, druge manj uspešne. In v vseh se zdravniki bojujejo proti spremembam. To naravnost obožujejo! Že zelo dolgo sem zdravnik in verjemite mi, da je težko, ko te vsi postavljajo na piedestal, menijo, da si popoln, da si bog. Če grem na sestanek in pred skupino zbranih vstanem in zdravnikom rečem, da se spominjam trenutka, ko sem sprejel napačno odločitev, ki je ubila pacienta, lahko začutim bes vseh v sobi. Česa takega ne smeš nikoli reči, kajti zdravniki se ne motijo! In ravno to prepričanje je njihov največji problem. Prepričani so, da vedo vse, a je to le utvara.

Do danes sploh nisem pomislila, kako neumno je pravzaprav, da mora oče otroka plačati, da je lahko pri porodu.
Če bi komur koli v Zahodni Evropi povedali, da mora pri vas oče otroka prispevati za udeležbo pri rojstvu, bi se smejali neumni šali. A ko bi izvedeli, da je res, bi bili šokirani. Popolnoma šokirani! Pa saj bolnišnica ni lastnica tega rojstva! Rojstvo pripada ženski in njeni družini. In bolnišnica ne bi smela predpisovati, kdo je lahko zraven. Tako kot nima nič pri tem, ko sta se mož in žena ljubila. Tudi pri spolnem odnosu se lahko zgodi kaj slabega – spolno prenosljive bolezni denimo – pa to še ne pomeni, da morate iz samega akta narediti medicinski fenomen ali prepovedati zvočno kuliso. A da mora mož plačevati, da je pri porodu?! To je samo simptom ekstremne situacije v Sloveniji, ki dokazuje, da zdravniki bolnišnice odločajo o celotnem poteku poroda. To se mora spremeniti.

Šokanten je podatek, da kar 54 odstotkom žensk v Sloveniji prerežejo presredek. Večini popolnoma nepotrebno.
Ko sem delal pri Svetovni zdravstveni organizaciji, sem – in to je resnična zgodba – dobil pismo Združenja babic Velike Britanije, v katerem so mi napisale, kako ponosne so, ker so na zadnjem letnem srečanju izglasovale resolucijo proti pohabljanju ženskih spolnih organov v Afriki. Očitno nisem bil zelo prijazen, kajti odpisal sem jim, kako lepo, da so izglasovale resolucijo za Afriko, a da naj najprej pospravijo pred svojim pragom. Zakaj ne naredite česa proti pohabljanju ženskih spolnih organov v Veliki Britaniji? Zakaj ne naredite česa proti nepotrebnemu rezanju presredka doma?
In ravno to se dogaja pri vas. Pohabljate ženske spolne organe! Že vsaj 25 let obstajajo podatki, ki dokazujejo, da rezanje presredka pomeni več krvavenja, več težav, povezanih s spolnostjo, več bolečin. In da je resnično potrebno le pri enem do petih odstotkov rojstev. Nič več. Vsekakor pa ne v 54, včasih celo 70, 80 odstotkih. A ker informacije v Slovenije pronicajo počasi … Ko sem bil na Madžarskem, so mi zaupali, da so presredek rezali kar v 99 odstotkih ter da se je celo pripetilo – in da, tudi to je resnična zgodba – da je ženska prišla pred univerzitetno bolnišnico in izkazalo se je, da je rodila že v taksiju. Ko je prišla v bolnišnico, je bil otrok torej že rojen. Šele nato so ji prerezali presredek.
Zakaj?
Ker so ga rezali vsem.
Pretiravate!
Ne! To zgolj kaže na ekstreme tega početja. Ne rečem, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo v Sloveniji, a še vedno ste polni nepotrebnih skrajnosti. Polovica žensk, ki hodi po Ljubljani, ima pohabljene genitalije. To morajo vedeti. Ko pride porodnica v bolnišnico in reče, da ne želi rezanja presredka, je zdravniki ne poslušajo. Poznam ženske, ki so izrecno prepovedovale kaj podobnega, a se je zdravnik tega vseeno lotil, ne da bi jim povedal, kaj počne. In se jim potem nasmehnil, rekoč: Pravkar smo vam prerezali presredek, oprostite! Žensko so kaznovali in žensko bodo vedno kaznovali takrat, ko bo začela kazati svojo samostojnost. Veste, kar zadeva samostojnost, imate Slovenke pred sabo še dolgo pot. Rezanje presredka je le eden od primerov. Če opazujete Evropo, opažate, da so najbolj samostojne Skandinavke. Tam so najprej sprejeli zakon, ki ženski dovoljuje, da je po porodu doma. Zdaj sta doma lahko ali moški ali ženska. Južneje ko greš, manj je samostojnosti. V Italiji je je bolj malo. No, v Sloveniji pa imate nenavadno mešanico starega in novega sistema. Ženske se ne smejo nehati bojevati. V Nemčiji so se zbrale in onemogočile sprejetje zakona, ki je predvideval prepoved poroda doma. Da, zdravniki so zelo močni, a povem vam, da so ženske, ki stopijo skupaj, še tisočkrat močnejše od njih. Tej moči sem bil priča po vsem svetu.

Pri nas so se ženske spraševale, zakaj si ne morejo izbrati carskega reza kot ene izmed oblik poroda. Kaj menite o tem?
Znanstveni dokazi so jasni. Dokazujejo, da carski rez po izbiri – nujen je pri desetih odstotkih porodov – tveganje za žensko in otroka zelo poveča. Nekatere ženske so pripravljene prevzeti tveganje za svoje telo, a ne verjamem, da bi dosti Slovenk želelo tvegati zdravje in življenje svojega otroka. Dam vam primer: ko otrok potuje skozi vagino, ga, ko gre skozi ozek kanal, stisne. Ta proces iztisne vso vodo iz njegovih pljuč. Med porodom so, to vemo, polna vode. Med rojevanjem se voda iz njih iztisne, in ko se otrok rodi in naredi prvi vdih, lahko v pljuča vstopi zrak in nadomesti predele, ki so bili prej polni vode. Če pa otroka preprosto vzamete ven, ni bilo stiskanja in pljuča so še vedno napolnjena z vodo. Ko vdihne, zrak ne more priti vanje tako učinkovito, kot bi bilo treba, in kar nekaj časa se mora boriti, da vodo zamenja z zrakom. Rezultat tega je, da ima veliko otrok, ki se rodijo s carskim rezom, t. i. respiratorni distres sindrom (RDS). Ta povzroči izjemne težave z dihanjem in otrok lahko tudi umre. RDS je eden največjih »ubijalcev«. Zakaj ženskam tega ne povedo? Ali veste, da so pri carskem rezu kot prostovoljni izbiri možnosti, da umrete, kar 2,5-krat večje, kot če se odločite za vaginalni porod? Ženske tudi tega ne vedo. Tudi mene so učili tradicionalno in prvi porod, ki sem mu bil priča, je bil medicinski. Nekega dne, ko sem bil na Danskem, pa me je neka babica vprašala, ali sem bil že kdaj pri porodu doma. Vprašala me je, ali si ga želim spremljati, in glasno sem privolil. To je bilo zame čisto razodetje! Prestrašen sem bil na smrt. Zakaj? No, naj razložim. Ženska je imela nekaj časa popadke in potem, čisto na koncu, se je ustavila, pogledala po sobi in zavpila: Stran! Rodila bom! Zavzela je prostor! Veste, kaj sem videl prvič v življenju? Žensko v vsej njeni moči! V hipu sem dojel. O, moj Bog! Zato ne dovolimo, da rojevajo doma. Saj si jih vendar ne želimo videti v vsej njihovi silovitosti! Želimo jih nadzorovati. Tako močnega rojstva ženska nikoli ne more doživeti v bolnišnici. Kaj takega ni dovoljeno! Vse naredijo za to, da bi ga preprečili. Ženska se mora počutiti resnično svobodno, da se lahko izrazi tako. Tistega dne, v nekem domu na Danskem, sem spoznal, da v resnici še nikoli nisem videl pravega poroda, čeprav sem bil pri veliko rojstvih. Bil sem že specialist porodničar, a dojel sem, da se bom moral zdaj šele začeti izobraževati.

Očitno bolnišnice niso pravi prostor za rojevanje.
Ne, bolnišnice so za bolne ljudi. Polne so nevarnih bakterij in virusov. Ste vedeli, da v ZDA kar 25 odstotkov žensk, ki jim naredijo carski rez, dobi infekcijo zaradi nevarnih bolnišničnih klic? Bolnišnica je nevaren kraj, še posebno za rojstvo. Ko pride dete iz materinega telesa, je sterilno. Moje in tvoje telo sta polni zdravih bakterij. Ko vam dajo otroka na prsi, dobi vaše bakterije, in to pomeni, da bo varen pred vsem, kar bi se mu slabega lahko zgodilo. A če je v bolnišnici, bo dobil bolnišnične bakterije. In če ga daste v otroško stacijo, dobite epidemijo. Neka velika bolnišnica v Gvatemali je imela ogromno smrti novorojenčkov, ne glede na to, koliko so jo dezinficirali in čistili stene. In potem je prišel Bog in povzročil ogromen potres. Pol bolnišnice se je sesedlo, vključno z osrednjo otroško stacijo. Otroke so bili primorani dati k materam. Epidemij ni bilo več. Kar naenkrat – konec. Bolnišnica je res nevaren prostor. Zato moramo spet najprej uvesti naravne porode v porodnišnicah, potem pa porode iz bolnišnic čim prej odstraniti. Porod doma je varen. Porodničarji z vsega sveta pa poudarjajo, da ni tako. Enako govorijo v Sloveniji. Pa jim rečem: Pokažite mi podatke! Seveda jih nimajo. A novi časi prihajajo.

Nekatere ženske pravijo, da imajo pravico ne čutiti porodne bolečine. Pred leti je bila pri nas obširna razprava o epiduralni analgeziji. Pri tem postopku je 1 : 100.000 možnosti, da ženska ostane paralizirana. Kaj menite o tem?
Najprej moram poudariti, da ne boste imeli pravega izkustva poroda, če se boste odločili za epiduralno analgezijo (v nadaljevanju EA). Če verjamete, da je izkušnja poroda mogočna in žensko spremeni, jo preoblikuje v boljšo mater, boljšega človeka, ji z EA to odrekate. A če pustimo to dejstvo ob strani, poudarjam, da kljub temu EA s sabo prinaša veliko tveganja. Slovenkam zdravniki vsega ne povedo po resnici. S tem postopkom sta povezana večja smrtnost porodnic in večje tveganje za otroka. Slišal sem, da je v ljubljanski porodnišnici čedalje več vakuumskih porodov, in to ravno zaradi EA. Poslušajte, saj se vendar pustite omrtvičiti od pasu navzdol, kar pomeni, da ne morete niti malo pomagati pri potiskanju otroka iz telesa. Otrok ni iztisnjen, ampak ga je treba potegniti. Vakuumski porod pa prinaša spet svoje tveganje. Lahko povzroči denimo hematom na možganih, dojenčkova lobanja je namreč še zelo mehka. Tveganje smrti pri porodih je za žensko večje kot pri navadnih porodih. Če vam povedo o vseh teh tveganjih in se strinjate, prav. Problem pa je v tem, da ženskam ne povedo vsega po pravici. In to ne samo v Sloveniji. Anesteziolog, ki opravlja te posege, mi je po eni od konferenc zaupal, da so se pogovarjali tudi o tem, kako lahko ženskam preprečijo, da bi izvedele več o tveganju uporabe EA.
Zakaj?
Ker se potem za ta poseg ne bi odločile.
Ja, in kaj zato, če se ne bi?
Veste, ljudje radi verjamejo, da je tisto, kar počnejo, pomembno, pravilno in dobro. Ne želim, da mi ženske govorijo, da ne marajo, da zanje naredim nekaj tako čudovitega. To zmanjša moje mnenje o samem sebi. Ne, ne, nikar ne zavijajte z očmi. Vse to je vprašanje ega. In ni bolj egocentrične skupine na svetu, kot so zdravniki. Vem, kako je, sem bil eden od njih. Anesteziologi, ki izvajajo EA, to počnejo vse dneve. In morajo verjeti, da je dobro ter da si ga vsi želijo.
Ker le tako verjamejo, da je njihovo početje smiselno.
Točno. Verjeti morajo, da je njihovo početje dobro. In ko jim rečete: Ne, hvala, se ne počutijo dobro.

Težko je slišati vsa ta dejstva, ki jih nizate.
V Sloveniji obstaja zakon, da morate biti obveščeni o vsem, kar vam bo zdravnik naredil, in vi se morate s tem strinjati. Slišal sem, da v bolnišnicah pri vas še vedno ne prosijo za dovoljenje. In tudi če vas prosijo in se ne odločite za tisto, kar želijo slišati, vas bodo kaznovali.
Je ženska središče poroda?
Ko govorimo o porodu, mora res v središču biti ženska. Imeti mora možnost nadzorovati dogajanje okoli sebe. Če česa ne ve, ji mora zdravnik svetovati. Naj se potem odloči sama.

Se lahko Slovenke odločimo za rojevanje doma?
Pozanimal sem se in povedali so mi, da vam tega noben zakon ne preprečuje. Pa vendar se pojavi problem pri iskanju babice, ki bi vam pomagala. Kajti babico je dobro imeti. V desetih odstotkih primerov morajo namreč porodnico od doma premestiti v bolnišnico. Babica ve, kaj je normalno in kdaj se porod začne zapletati. Nekatere so mi povedale, da bi v Sloveniji težko našli katero, ki bi bila pri porodu doma, čeprav same trdno verjamejo vanj. Redkokatera bi se bila pripravljena spoprijeti s tveganjem. Namreč, če se odločijo za to in se kaj zaplete, torej da je potrebna bolnišnična nega, to meče slabo luč na babice in marsikatera bi se lahko znašla v precejšnjih težavah.

Kaj bi svetovali prestrašeni nosečnici?
Naj se nauči vsega, kar ve o nosečnosti in porodu. Naj ugotovi, kaj je tisto, kar je najbolje zanjo. Morda je to bolnišnica, ker je morebiti bolj negotova in potrebuje varnost strokovnega osebja. A naj gre tja s porodnim načrtom in izobraženim možem, naj torej naredi vse, kar je treba, da rodi tako, kot želi.

Vendar ali ne menite, da pretirano prebiranje literature lahko privede tudi do prepričanja, da je porod patologija?
Res je, zato je dobro, če se, ko zanosite, denimo pridružite skupini nosečnic. Med sabo si lahko pomagate, se pogovarjate. To je v tujini znana praksa. Nosečnice se dobijo vsak mesec, se podpirajo, se pregledujejo, si merijo tlak, si tipajo trebuščke, pogovarjajo o tem, kaj čutijo. Če ste del nečesa takega, imate veliko srečo.

Sprašuje: Nika Vistoropski

Ženska, si zgled svoji Hčerki!

Zapisala: Taja Albolena

Ko sem bila leta 1997 prvič noseča, sem v enem od uvidov, ki sem jih prejela zelo jasno dobila sporočilo, da je dovolj pretvarjanja, da delam na sebi, hkrati pa krivim druge za stvari, ki se mi dogajajo. Ko danes gledam nazaj ugotavljam, da so se zametki tega, kar danes predajam ženskam, oblikovali že takrat.

Nato sem spoznala, da v resnici ne gre za delo na sebi, da je naloga ženske, da se spomni, kako negovati sebe in to preda naslednji generaciji. Kajti, ko delamo na sebi, poskušamo spreminjati stvari v zunanjem svetu, želimo spremeniti kar nam ni všeč, kar bi raje videle, da ni del nas, poskušamo spreminjati same sebe. Ter ob tem imeti kontrolo nad stvarmi, situacijami in ljudmi.

Negovanje sebe je del drugačne paradigme. Ko negujemo sebe, smo sočutne do vseh delov sebe, sprejemamo vse dele sebe, tudi, če nam niso všeč. Paradigma negovanja govori o brezpogojni ljubezni do sebe in do drugih, ko nikogar ne poskušamo spremeniti.

Začetek preobrazbe

Moja vizija, ki sem jo imela kmalu po tem, ko je leta 2009 Dalaj Lame izjavil, da bo zahodna ženska tista, ki bo rešila svet, je bila, da smo me tiste, ki to lahko naredimo. Dojela sem, da je vse, kar moramo narediti, da postanemo najsrečnejše Ženske na svetu. Zakaj?

Ženska je tista, ki vzgaja naslednjo generacijo. Ženska s svojim zgledom pokaže, kako poskrbeti zase v prvih sedmih letih otrokovega življenja, ko ima nanj najmočnejši vpliv. Otroci ne delajo tega, kar rečemo, ampak to kar čutijo, da lahko delajo. Čutenje sebe in sprejemanje sebe, negovanje sebe in brezpogojna ljubezen so največja dota, ki jo lahko predamo naslednji generaciji.

Učimo z zgledom in vzgajamo z lastnim zgledom, s tem kar SMO in ne s tem kar DELAMO. Zato sem dojela, da nima smisla, da vzgajamo otroke in jim govorimo kakšni bi morali biti. Najprej moramo me postati to, kar želimo gledati v svetu. Dejstvo je, da moramo najprej me ženske postati to kar smo, da bi to lahko prenesle na naslednjo generacijo.

Bolečina

Ko sem na enem od seminarjev delala nalogo, kaj bi spremenila na svetu, če bi imela vsa sredstva in moč v svojih rokah, če bi lahko spremenila eno samo stvar, kaj bi to bilo, je na površje priplavala bolečina zlorabe. Moja največja bolečina je spolna zloraba deklic, otrok. Kajti otrok se ne odloča zavestno, da se poda po tej poti, čeprav sedaj razumem tudi to, da je to izbira duše, kaj bo izkusila in kako se bo izrazila. Vendar zaradi tega bolečina ob tem, ko gledam ta mala bitja, kako jih zlorabljajo ni čisto nič manjša.

Moje delo, moj navdih za DivineFemme je prišel iz dejstva, da če me, odrasle ženske ne prepoznavamo svoje vrednosti kot Ženske, če me ne cenimo sebe, tega tudi ne moremo predati naslednji generaciji. Spoznala sem, da prostitucijo otrok ne moremo rešiti s pregonom tistih, ki zlorabljajo, kajti vedno gre za vibracijsko ujemanje. Edini način, da spremenimo stvari je, da spremenimo to vibracijsko ujemanje v otrocih in to lahko naredimo le tako, da se ženske osveščamo in se začnemo zavedati, da je neresnica, da smo nemočne, šibke, da ne moremo ničesar spremeniti, kar še vedno verjame veliko število žensk. Dojela sem, da ženske ravno s to paradigmo žrtve, nemočne, šibke ženske ustvarjamo situacije, v katerih nam zunanje energije ustvarijo okoliščine, v katerih se nam potrjujejo naša prepričanja, da smo nemočne in šibke. In pogosto je to skozi agresijo, tiranstvo in nasilje na spolnem področju, ker je tukaj s strani žensk največji upor in največja bolečina.

Negovanje sebe

Dojela sem, da ženske sploh ne poznamo same sebe, ker nimamo zgleda, ker nimamo prednic, ki bi v polnosti živele kot Ženske. Ker je bil aspekt Ženske v njeni polni moči dolgo časa preganjan in skozi zgodovino pogosto zanikan ali izkrivljen, tako da je to ustrezalo takratnim okoliščinam.

Zato se moramo na novo naučiti kako negovati sebe, namesto, da zapademo v žrtvovanje in mučenico, ki se žrtvuje za druge in zato, da bi bili drugi zadovoljni in srečni, trpinči samo sebe.

Ko je bila moja hči še majhna sem dojela, da ji lahko največ dam s tem, ko poskrbim zase in negujem samo sebe. S tem, ko sem ljubezen, ko sem mir, ko sem radost in sreča v sebi.

Namesto, da se žrtvujem za svoje otroke, grem čez vse meje in sem sitna in nerazpoložena, ker mi nihče ne daje tega po čemer hrepenim, sem dojela, da se moram naučiti vse to najprej dati sama sebi. Kajti nihče me ne bo rešil.

Namesto da sem poskušala imeti vse pospravljeno, urejeno in sem živčna razvalina, ker ni mi uspelo narediti vse kar sem si zastavila, sem včasih enostavno vse spustila in zamižala na eno ali pa kar na obe očesi in naredila tisto stvar, ki je bila v tistem trenutku do mene najbolj prijazna.

Seveda sprva to sploh ni bilo lahko, kajti kot večina sem bila udomačena s strani svojih prednic v to, kaj je pomembno in sem sprva vedno znova poskušala delovati, namesto, da bi negovala sebe, kajti hotela sem biti dobra mama, imeti pospravljeno, dosegati zastavljene cilje in biti pohvaljena. Le počasi sem se ravno zaradi zavedanja, kaj sporočam svojim otrokom izvlekla iz starih pogojenosti in navad, ter sprejela nove.

Udomačevanje

Udomačevanje poteka skozi sistem kaznovanja in nagrajevanja. Tako vam odrasli, ko ste majhni povedo, da ste pridni, ko delate stvari, ki jih odrasli želijo od vas in da ste poredni, ko ne naredite kar želijo od vas. Tako se naučite presojanja. Tako se ustvari ločenost znotraj vas samih.

Ko prekršite pravila, ste kaznovani in ko ravnate v skladu s pravili, ste nagrajeni. Včasih ste kaznovani brez da bi bili poredni in včasih ste nagrajeni brez da bi bili pridni. Iz strahu pred kaznovanjem in želje po nagrajevanju začnete ugajati. Tako se začne igra pretvarjanja, ko se pretvarjate samo zato, da bi ustregli drugim, samo zato, da bi bili zanje dovolj dobri.

Pretvarjate se, da ste nekaj, kar niste iz strahu pred zavrnitvijo. In strah pred zavrnitvijo preraste v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. Tako ljudje postanejo kopije prepričanj staršev, družbe in religije. In tako delujemo kot kopije v svojem odraslem življenju.

Izjemno pomembno je zavedanje, da majhen otrok nima priložnosti izbirati. Otrok ne izbira svojih dogovorov, svojih prepričanj, temveč se strinja s podatki, ki jih dobiva od ljudi, ki so mu blizu. Podatke lahko shranite le, če se z njimi strinjate. Lahko sicer pritegnejo vašo pozornost, a jih ne potrdite, jim ne verjamete in teh informacij ne shranite. Kakor hitro pa se z njimi strinjate, vanje verjamete in to sprejmete, brez dvomov. Kot otroci si niste sami izbrali svojih prepričanj. Lahko bi se uprli, vendar majhni otroci še niso dovolj močni za kaj takega. Arhetip upornika se začne razvijati šele s puberteto po 14 letu starosti. Rezultat tega je predaja prepričanjem s privoljenjem in tako ste ustvarili celoten sistem prepričanj znotraj sebe.

Postani najsrečnejša Ženska na Svetu

Ko sem prvič rodila, sem se v sebi odločila, da vsega svojega »sranja« in svoje udomačenosti ne želim predati naslednji generaciji, kot vroč kostanj. Odločila sem se, da se ta medgeneracijski prenos podedovanih navad, vzorcev in prepričanj zaključi pri meni, da se bom z vsem tem soočila in to preobrazila za vse prihodnje generacije in ne zame. Kajti svojim otrokom sem želela svetlo prihodnost in več svobode v Kreaciji svojega življenja, že v štartu.

Priložnost imam namreč opazovati številne pogojenosti in udomačenosti odraslih, s katerimi prihajam v stik in si pogosto ne morem kaj, da ne bi opazila, kako ljudje še vedno delujejo iz svojih otroških ranjenosti in bolečin tega, kar so jim, ko so bili majhni, naredili starši ali pa tega kar jim niso dali. Ljudje kljub temu, da so stari 30, 40, 50 let tega ranjenega otroka še vedno živijo v sebi in svoje življenje živijo iz tega dela v sebi. To je notranja dinamika, ko so ljudje dobesedno na notranji avtomatiki, sama temu pravim, da so na daljinski upravljavec, kajti ko nekdo pritisne na gumb, delujejo iz starih bolečin v sebi, iz starih ranjenosti in se zato ali branijo ali pa se borijo.

To me je spodbudilo k ozaveščanju predvsem žensk, da moramo najprej postati starši svojemu notranjemu otroku, postati srečne in izpolnjene v sebi, če želimo v družbi pustiti pečat in narediti pozitivno razliko v življenju ljudi s katerimi prihajamo v stik in predvsem pri svojih otrocih. In od tukaj se rojeva moje delovanje, moja vizija in moja misija. Tukaj je temelj najsrečnejše ženske na svetu.

Kajti najprej moramo spoznati sebe, prevzeti polno odgovornost zase in za svoje odzive. V polnosti sprejeti sebe, se negovati in Biti to kar SI.

Objavljeno na spletni strani svetloba.si

Taja Albolena je osnovala koncept Divine.si. Skozi notranja in zunanja popotovanja iz sklopa Divine Awakening in Divine Journey, vodi ljudi v samo-spoznavanju in samo-zavedanju.